ŽIVLJENJE ... HVALA, KER SI

SREČA

SREČA Je notranji občutek, ki je nezamenljiv. Je tisto nekaj kar se ne da opisati, pa vendar vemo, kdaj smo srečni in kdaj nismo. VIKEND PAKET SREČE, KI BI GA ŽELELA DELITI.

V soboto sem šla na mojo najljubšo klopco. So kotički, ki sprožajo posebne občutke in to je eden izmed njih. Ta klopca, 1200m visoko, je najlepša na tem planetu. Zame. Skok čez dva potočka in po stezici gor gor gor gor obkrožena z neverjetno lepimi razgledi. Za nameček pa pri kmetiji kupila še domačo skuto in sir z drobnjakom

V nedeljo smo se odpravili na Veliko Planino. Janez, Mladen in jaz-vodička kresnička Iz kolesa smo pognali noge v hojo, in iz asvalta zakorakali po gorskih poteh. Težko je z besedami opisati druženje, ker je bilo tako ... Srečno. Vsak od nas je bil cel dan v trenutku sreče in sproščenosti. Odkriti pogovori, humor, tempo hoje spročen. 22 gorskih kilometrov v soncu, megli in vetru je bilo potrebnih da smo se na koncu dneva objeli z veseljem. Druženja so res nekaj najlepšega. Kdaj se dobimo naslednjič sporočim kmalu. Z idejami pa me lahko obsujete v zasebnih sporočilih

Danes zjutraj. Mami me je pričakala v kuhinji v majici, katero sem ji , ko je prišla iz bolnice obesila v sobo in ji rekla, da naj jo gleda in naj jo opozarja na to, da si želi svoje življenje dati v stare tire. Zadnji korak v programu rehabilitacije. Jutranja telovadba in sprehod. Srečen trenutek zame in zanjo. Res sem ponosna na to zgodbo. Ker šele tako res spoznam, koliko sem sposobna in koliko lahko nekomu, ki potrebuje pomoč dam.

Kronološko:25. september: padec, nepokretna. Diagnoza: močno vkleščen išiasni živec (bolečine neznosne) in zelo huda obraba hrbtenice. 28.september: sprejeta v bolnico. Nepokretna - tam sva naredili prvih nekaj korakov s hojco. 6. oktober: prihod domov. Program: telovadba (najprej v postelji nato stoje), masaža hrbta, noge, stopal vsak dan. Miganje. Gibanje. Zdrava prehrana. Pozitiva. Rezultat: Lahko normalno telovadi, lahko hodi. Je popolnoma samostoja in happy k raketa. Vse ostale kar jo teži so pa EMŠO zadeve, ki nas čakajo vse nas.

Sreče se res ne da kupiti. Ni povezana z materialnim svetom. Ta občutek je res notranji in vsak ga drugače občuti. Je pa najlepši. In za takimi občutki moramo hrepeneti vsak dan. Nekomu ga sproži to, nekomu ono. To so momenti, ki naredijo življenje lepše in dajo posebno melodijo srcu in telesu.

Na Zdravje Iin še na ogromno SREČNIH TRENUTKOV, DNI!

PBP 2023 IN NJEGOVIH 1230km v 84 urah.

Ha, niti nisem vedla točno na kak event grem, le da nas bo ogromno. Borut, Uroš in jaz smo šli skupaj tja. V soboto smo prevzeli štartne številke in puzzle v moji glavi so se počasi začele sestavljati. Tukaj sem, v moji najboljši formi. V nedeljo sva z Borutom imela štart ob 20:00, Uroš ob 20:45. Noro! Najprej greš čez kontrolo kolesa, nato kontrolo lučk in odsevnikov in potem počasi proti štartu. Vseh kolesarjev je bilo 6749. In ko pomisliš, da so vsi tam zato, da so na najstarešem kolesarskem dogodku na svetu in da odpeljejo teh 1230km je MIND BLOWING. Jaz sem bila pozitivno tempirana bomba na štartu. Komaj sem čakala da speljem. Že v naprej sem vedla da bo velikoooo lažje kot Dirka v Bosni, in sem res komaj čakala da se zapeljem po tej "ravnini". Moja številka Q047. In premišljujem v glavi: A B C D E F G H I J K L M N O P Q .... a tolk jih je pred mano s tem da so eni začeli že v soboto. V vsaki od črk se je skrivalo 300 ali 500 kolesarjev.

1...2...3... ŠTART. Borutu po 200m začne nekaj ketna nagajat in reče: "Ti kar pejt naprej." (Z Urošem se nismo videli. Žal pa je pokasiral hud padec in si zlomil ključnico) Kaj točno se je v tistem trenutku zgodilo v meni nimam pojma, amapk šla sem k raketa in prehitevala enga za drugim. Dokler nisem kar naenkrat začela srečevati kolesarje z G in H skupine. Ful mi je dogajal. Nakar se ob mojem prehitevanju ob bok meni pripelje 20-letni kolesar in reče: ooooo, good race! Very strong! Ha ha vštric sva peljala kar nekaj časa, čist naspidirana kot da sva na 50km dirki, ne pa na 1230km Tistič enkrat, da sva se znajdla v grupi kolesarjev je bilo zame usojeno da grupe zame niso. En je zabremzal, en je začel opletat z balanco in sem že s kolesom zapeljala čezenj ...Booom! En padec je zame dost da si rečem, da to ni zame in da ne bom odvisna od drugih kolesarjev..... solo ali vštric DA, ostalo nej prakticirajo drugi. Trasa pisana meni na kožo. Vse. Od ravnine, do klancev. Teh je bilo res ogromno, amapk so mali in jih je veliko. Za nekoga zna biti izjemno psihično naporno, meni je bilo kot bi se vozila po Goričkem. Gor, dol, gor, dol....biljonkrat. Čisti užitek in čeprav se je vidlo po 50ih urah na obrazu da sem utrujena, moja duša ni bila utrujena. Ta občutek, da se odklopiš, da si tam in delaš nekaj v čemer uživaš je edinstven.

Prvič v življenju se mi je zgodilo, da Garmina nisem potrebovala. Ne za sekundo, ne za uro, ne za dan. Proga je bila tako vrhunsko označena, vseh 1230km, da ga ne potrebuješ. Vsak ovinek, vsako krožno križišče, vsaka ravnina. Nemogoče da se zgubiš, da greš iz proge. Table so povsod. In tako maš možnost, da namesto na garmin gledaš okoli sebe in občuduješ svet. Lahko klepetaš. Noro, s kom vse sem imela to možnost. S kolesarji in kolesarkami iz Francije, Filipinov, Malezije, Pakistana, Čile, Amerike, Anglije, Irske, Rusije, Hrvaške, Japonske, Italije, Indije, Grčije, Avstralije in Havajev. OMG! Meni se je kar rolalo. In tolk ene pozitive. Avstralca je tolk ponoči zeblo, da je imel dolge rokave, dolge hlače, galoše, rokavice, buff in podkapo na sebi. Pakistanci so bili že podnevi napravljeni kot jaz pri -10. Nekateri so imeli na hrbtu toliko prtljage, da si mislil da bodo cel mesec potovali. Res, toliko raznoligega folka, da moje Conversice niso prišle do izraza in tudi nisem bila edina, ki nisem bila zapeta "No clips for me too" je rekel Indijc. In kolesaaaa.....aaaaaahhhhhh sej so nova lepa ker izgledajo kot rakete, ampak proti lepim oldtimerjem se skrije vsaka nova specialka. Francozija, s katero sem nekaj časa klepetala je vozila kolo od dedka. On je vozil PBP dokler je šlo, nato pa krono predal njeni mami, očetu in njej.

Nikoli nisi na cesti sam. Vedno je nekdo pred teboj in nekdo za teboj. Uradni check pointi noro dobri. Kot npr pri nas štarti s tem da so imeli oni še dva SECRET Check pointa. Kar tam....nekje, si prišel do njih in so te štempljali. V slučaju da bi kdo goljufal, te štempiljke nebi imel Organizacija je tako zelo dobra, da ne rabiš skrbet ne za hrano, ne za spanje, ne za wc, ne za nič.

Prvič sem spala na polovici. S Havajko, s katero sva se kar skupaj prepričali da sva zaspani Ona je spala pol ure manj od mojih 2 ur. Crazy, kako telo deluje ko sem v akciji. Se oblečeš in greš spet uživat. Ampak ko glava in oči več ne delajo se moraš ustavit in tako sem jaz en pit stop naredila kar na okrepčevalnici ob cesti, kjer so imeli camping stole To je bilo vse kar sem rabila. Da odmorim, da izklopim, po balkansko. Zen. Koliko kolesarjev je ob cesti in na postojankah spalo na tleh je noro, Kar enostavno padejo dol. Na eni od postojank me je "zahakljal" bivši profi kolesar. OMG! je mislu, da mu ne bom mogla parirati.....ra ta ta ta zmotu se je! 90km, sva bla usklajena k raketi. Res, ne morem verjet kolk lepo sem vozila. Tolk, da sem se pol folirala na postojankah in se slikala, jedla, pogovarjala....moj vibe je bil "nikamor se mi ne mudi", dokler nisem bila na kolesu. Tam sem pa uživala.

Ne smem pozabiti omenit, da je bila največja zmaga to, da sem nosila slovenski dres. Ooooooo Slovenieeeeee...Pogačaaaarrrr. Vsi so vedli točno iz kje sem in kam spadam. Ful lepo. Najlepše. Ampak se mi je mal strgal....i need a new one

Vzdušje je daleč od tekmovalnega tam in res nisem čutila, da bi kdo delal na rezultatu. So pa vsi lovili svoj kvalifikacijski čas. Jaz sem ga imela 90h na razpolago. Preveč zame v tistem trenutku. Šele dan, dva, tri po dogodku sem zaznala da je čas ipak tisto kar šteje. Oh, moja logika. Vedno mislim, da v rekreativnem svetu čas ne šteje in vedno se zmotim. Moj za mene je bil

Bom šla še kdaj to odpeljat. Z NAJVEČJIM VESELJEM, ker je res vrhunska organizacija in ljudje....aaaaaaaaaaaaaaahhhhhhhh. Noro koliko nitk se splete v 84-ih urah. Priporočam vsakemu.

Pa še malo statistike:Vsega skupaj je bilo prijavljenih: 6749 kolesarjevProgo je v času odpeljalo: 4866 kolesarjev. Diskvalificiranih & Finišerje, ki niso končali ob času: 1883 kolesarjevŽensk kolesark: 497

Jaz sem bila 2895 od tistih, ki so progo odpeljali in 129 ženska in edina iz Slovenije Proud mama!

Utrinki, ki me popeljejo nazaj so v slikah in videih. THE BEST MI JE BILO! In ko primem danes obe, Bosansko in Francosko, medaljo v roke si rečem: mmmmmmmmm pa mi je ratalo!

 

IT WAS WORTH IT!

https://www.youtube.com/watch?v=W_9CcHC3VRs

KAKO SEM OPREMILA KOLO ZA 1200km DOLGO DIRKO?

"Napišeš kaj več o preizkušnji?"Oh, vprašanje o katerem premišljujem že cel dan. Predno začnem pisati o preizkušnji, moram napisati nekaj o opremi. Ker le ta preizkušnjo naredi veliko lažjo. Ponavadi na svojih predavanjih zaidem v te teme in razlago vsega kar se da razložiti. V živo je to veliko lažje.

Največjo pozornost poleg moje priprave si zasluži moje kolo. Letos praznuje polnoletnost. 18 let Šest let od 18-ih sva jih skupaj preživela in letos sva šla skupaj čez dva ogromna izziva. - BHard Dirko okoli Bosne 1215 km- Pariz-Brest-Pariz 1230km

(moja) Obvezna oprema na kolesu:

- odsevniki na sprednjih in zadnjih špicah kolesa

- zadnja luč, ki je montirana na zunanjo zadnjo vilico Sportshine- sprednja luč Sportshine. V bistvu imam dve identitčni luči, ki gresta na isti nastavek,. Ko se ena izprazni, dam drugo gor, da se ne ukvarjam s filanjem luči na poti.

- QUAD LOCK, nosilec za telefon z vodoodpornim ovitkom v primeru dežja https://www.yogi.si/nosilci-navigacij-pametnih-telefonov

- GARMIN SLOVENIJA navigacija- sprednja torbica, kjer imam spravljene kable in powerbanke, s katerimi tudi direkno polnim telefon in Garmin.

- 2 bidona in če zmanjka vode "snađi se"

- Infinity Bike Seat vrhunski sedež, po katerem me po vseh prevoženih kilometrih še ni bolela rit.

- ORTLIEB Outdoor Equipment Torba pod sedežem. V njej se skrivajo same "dobre stvari":

* 3 x zračnica za kolo (nikol se ne ve kaj se lahko zgodi )

* pumpa za kolo* reševalna "astro" folija Iglu šport (230 x 160cm je dost velika da se cela vanjo zavijem in zaspim) - survivor mode

* prva pomoč, v slučaju da se karkoli zgodi meni ali komu drugemu* oblačila in včasih še kakšen sendvič, čokolada in arašidi Vsakič, ko pakiram si rečem "Tina, minimalno spakiraj, ker je veliko klancev" in vedno je isto. So stvari, ki jih nujno potrebuješ, ker ne veš kje in kdaj se bo kaj zgodilo.... za vsak slučaj.

* Pred obema izzivoma sem kolo častila z novimi plašči in vedno se je izkazalo za pravilno odločitev. 80€ za plašče ali 4 dni trepetanja ..... vedno zmagajo novi plašči. in je mir. * Powerbanki so mogoče tisti, ki mi dajo vedno težo. Zaenkrat se še nisem odločila za dinamo. Zdi se mi da ga še ne rabim. Da sem še ok. Ker imam powerbanke naštudirane in naprave tudi.

Kdo bi si mislil, da bom s kolesom,, ki sem ga pred 6imi leti kupila preko Facebooka za 350,00€ prevozila vse to. Nisva bila na bike fittingu, nimam oprema ki jo imajo drugi in serviser mojega kolesa je morda včasih pod pritiskom, ko mu rečem "Andrej, plis, zrihti mi ga. 1200km me čaka." pa vseeno lahko normalno kolesarim, nič ni narobe ne z mano ne s kolesom.

V Franciji sem se zlila s kolesarji. Vpet ali ne vpet. Old timer ali huda raketa. Vseeno je. Glava....Glava je tista, ki je motor vsega in telo. Če imaš za cca 10kg-12kg prtljage po torbah, se speed mode avtomatično zmanjša ne glede na opremo in kolo. Me pa od nekdaj zanima kako bi bilo ČE bi imela noro dobro kolo pod ritjo. Kakšna bi bila razlika, če bi bila sploh. No, do takrat pa....

HAPPY BIRTHDAY 18-LETNIK! Jaz, ti in CONVERSE smo zaenkrat najboljši team!

SVET REKREATIVNEGA ŠPORTA

Zopet se mi je zgodilo, da me je znanec vprašal: "Ej, Tina, dej mi neki povej. Kaj je fora tvojga športanja??"
Najprej sem hotela vse skupaj preslišati, potem pa sem začela z razlago, ki mi še danes odmeva v ušesih.
Svet rekreativnega športa je tako razpotegnjen kot je dolga avtocesta od Pinc do Kopra.
Rekrativni športnik je nekdo, ki se vsede na sobno kolo za 2 uri na teden, nekdo ki igra odbojko vsako soboto, nekdo, ki hodi v fitness 3x na teden, nekdo ki trenira gimnastiko 5x na teden in nekdo, ki ves prosti čas posveti športu.
Ljudje ne razumejo, da se želje posameznikov razlikujejo, tako kot se njihove potrebe in strast.
Profesionalni športniki se od nas rekreativcev ločijo po tem, da je šport njihova služba in glavni vir dohodka. Rekreativci imajo ponavadi službe. To je njihova glavna eksistenca. Šport je hobi.
Dosežki obeh svetov so izjemni. Razlika je v tem, da profesionalni športniki "padejo" v extrem v mlajših letih ko je njihova explozivnost na vrhuncu. Rekreativni športniki "padejo" v extrem ponavadi po 35. letu, ko se jim razvije vztrajnost in explozivnost popušča.
Ker se sama vrtim v velikih obratih, je bil namen te strani, da približam ljudem aktivnosti rekreativke. Namenoma skoraj nikoli nisem objavila distanc oz. časa aktivnosti, ker s tem želim doseči, da se res ni treba ukvarjati pri naših letih s številkami.
Ogromno časa posvetim športu. Brez njega ne vem kako bi funkcionirala na dnevni bazi. Misli se mi skristalizirajo v naravi. Počutim se srečnejšo, močnejšo in srejemam sebe v celem paketu. Jaz sem cela jaz od glave do pet. NI napak.
Nisem se vedno gibala v distancah kot se, in nikoli nisem mislila, da bom multitask športnica. Začela sem s hojo do službe in nazaj. Nadaljevala s 5km tekom, ki se je razvil v 10km. Ta se je razvil v 21km, nato v 42km. Korak naprej je bil 75km. To ni nekaj norega! To je posledica fizične pripravljenosti. Želja po izzivu.
Rekreativci so velikokrat veliko "hujši od profijev", ker nimamo meja. Ker grem lahko tečt do Avstralije, ali pa prekolesarit cel svet.
Niti nismo nori. Naša norost je da obožujemo šport.
V veliki večini, ne samo da imamo službo, imamo še otroke, kateri niso prikrajšani na naš čas...vsaj za mojega sina vem da ni.
"In kaj je fora da to delaš? Sej nisi plačana?"
Sem. Z dobrim počutjem, zdravjem. Živim življenje, katerega nebi zamenjala za strmenje v TV in vrečko čipsa.
Je pa res, da lahko veliko čipsa pojem, ker veliko energije tudi pokurim

Pejte ven. Vdihnite ta zrak. Naredite nekaj korakov. Odklopite se od materialnega sveta.
ZASE. ZA ZDRAVJE. ZA DOBRO POČUTJE.

Poglej si filmček na povezavi. Razlika med nekom, ki mu njegove sanje ogromno pomenijo in nekom, ki tega ne razume.
https://lnkd.in/duVHgeqQ

NEUSTAVLJIVA

👉 PREMAGOVANJE OVIR "V GLAVI" IN ZMAGA

Ni lahko. Je pa izvedljivo in se da. Kako? Z vztrajnostjo, voljo, samo-motivacijo, pozitivo in nasmehom.
V 27-ih dneh sem šla s kolesom 13x na Krvavec. Čisto do zgornje postaje gondole. 15,2km dolg klanec, 1.210 višinskih metrov. 13x! 🤘
Pred letom dni si tega nebi mogla predstavljati. Misel na Krvavec mi je slabo naredila v želodcu. Pa sem se odločila letos, da temu naredim konec.
🔹 Osvojila sem postopek (zjutraj zgodaj vstanem, pojem zajtrk, se oblečem in grem na kolo. Odvozim in ko pridem domov nadaljujem z dnem, ki je pred meno in obveznostmi, ki me čakajo).
🔹Dojela sem, da so se negativna čustva spreminla v pozitivna (Namesto da sem z jezo in slabo voljo rinla v klanec, sem spremenila to v pozitivo, ker sem bila nase ponosna, da to zmorem).
🔹Na "poti" sem spoznala sebe (Sem res vztrajna? Se lahko držim svojega plana, želja? Sem disciplinirana? Motivirana?...na vsa ta vprašanja sem si odgovarjala dan za dnem. Če bi bil odgovor na enega od njih NE, se najbrž nebi vsedla na kolo)
🔹 Spoznaš "pot" (vsak ovinek, vsak razgled, hišo na poti začneš gledati drugače. "zdaj sem na 1/4, zdaj na 1/2, zdaj na 3/4 in še par ovinkov in cilj. Osvojiš vzpenjanje in spust. Ni te strah in ne gre ti "na živce" nič, ker gledaš na vse drugače. S pozitivnimi čustvi.)
🔹 Zmaga. Res je. Na koncu vsake "jedi" mora biti posladek. In ta se v takih izzivih kaže s ponosom, veseljem, zmago nad samim seboj, močjo.

Danes sem oblekla dres Wonder Woman, ker je to energija, ki jo nosim s seboj. UNSTOPPABLE.
https://www.youtube.com/watch?v=W_9CcHC3VRs

V tem času sem motivirala tudi druge. Jim dala moč, zagon in motivacijo. Biti del take zgodbe je zagotovo nekaj najlepšega. In jih dnevno srečujem, tako kot gledam slike v inboxu, ki mi jih pošiljajo iz vrha.
Jutri praznujemo na vrhu rojstni dan. Kako gremo gor? S KOLESI 🤘
I ❤️ CYCLING

SVE IMAM SAMO MI FALI TO DA OČI DUŠU ODMORE

Ena pesem je dovolj, da me odnese v Bosno na mojo najdaljšo kolesarsko preizkušnjo. B-Hard Ultra Race & Brevet.S kolesom sem se pripeljala na štart, katerega sem delila skupaj z najboljšima kolesarjema sveta. Predstavnice ženskega spola v kategoriji SOLO BREZ OSKRBE smo štartale prve. 1. kontrolna točka: KOZARA"Ooooh, to je toooooo!"Vedla sem da sem ujela svoj ritem. Ko sem prehitela 3 italijane in mi je en rekel " the shoes, no good" in jaz njemu nazaj "Good, good "Kar naenkrat sem bila v JAJCU. Crazy! Leta nazaj sem se tja pripeljala z avtom, sedela v kafiču, piila kavo in jedla burek, Zdej pa s kolesom. Kera carica Kontrolne točke so si sledile in jaz sem v mislih pozitivno norela nad tem, da sem v Bosni s kolesom. KUPRESMOSTARTREBINJEDo tukaj je bilo vse perfect, sploh ko sem pripeljala v Trebinje in ugotovila, da je zbor motoristov Tisti, ki me poznajo, vedo.... tist zvok Harleya, ki ga slišiš od zadaj in veš, da se bo mimo tebe pripeljal... Najboljše ever! No, mimo mene se je peljalo 100 njih, dokler niso prisli oblaki in neurje, dez. Pod streho zapuščene hiše sem skupaj z motoristi gledala v oblake in strele 1h. Se oblekla v vse kar sem mela s sabo, usedla na kolo in sla. "Pa ti nisi normalna. Sačekaj malo još.""Ne mogu. Na utrki sam. Šta je sudzeno, je sudzeno. " V 20 sekundah sem bla mokra in nasmejana

Od takrat naprej je deževalo še naslednjih 400km. Naslednja točka prelepa SUTJESKA. Premražena in mokra sem se peljala po dolini vsa očarana od njene lepote. Pot me je peljala naprej v VIŠEGRAD, kjer sem prespala. Noro, mimo koliko tunelov sem kolesarila in kako lepa cestaIz tam v dežju v klanec, ki ga ni bilo konec, do JAHORINE, spust do Sarajeva čez Beljašnico do KONJIĆa. Vse kar se je rolalo v moji glavi je bilo "U pič#% m£€%# samo gore gore gore gore" Nekje vmes sem se nehala obremenjevati s časom, ker se mi je v glavi non-stop kregalo med:1. Hočeš naresti do 90h2. Hočeš uživati Bosno. Jaz sem zaljubljena v Bosno in ne morem da nebi uživala v njeni lepoti, se pogovarjala s prodajalko, in naredila postanek samo zato da eno minuto gledam na Baščaršijo npr.Iz Travnika sem se ob 11h ponoči vzpela na VLAŠIČ. Klanc dolg za poludit. Pridem do Planinske hiše. "Ludost je da si došla ovamo. A sad idi gore na spavanje"Gazda me ni pustil dol, ker je menda ful medvedov tam jaz pa sama ponoci gor ne da bi to vedla. Ok, živa sem. In potem v upanju, da bo šlo samo še na dol do BANJA LUKE(Ni šlo )10km pred ciljem gumi defekt zadnje gume, na cilju pa je sprednja guma kar sama od sebe spustila. Oba, jaz in kolo sva bila zmatrana. Ponosno zmatrana.

Pa mi je ratalo s toliko spominov, da vas bom z njimi lahko se dolgo kratkočasila.104h /1215km/18.400 višinskih metrovIn dirka se je spremenila v najlepše spomine.

20. Avgusta me čaka novih 1200km v Franciji. PARIS-BREST-PARIS

PARIS-BREST-PARIS 1200km

Ne zgodi se vsak dan, da dobiš po mailu štartno številko. In ne zgodi se ravnno vsak dan, da greš na Najstarejšo kolesarsko dirko PARIS-BREST-PARIS, ki se odvija VSAKE 4 LETA.WOW! Pa je ratal tud v All Starkah pridt do tega

Še vedno nase gledam kot na punco, ki res uživa v kolesarstvu, v športu na splošno. Niso mi tako pomembne številke, kot mi je pomembna lastna uživancija. Ko se pelješ po cesti in pozdraviš gospo, ki gre ravno iz trgovine, se ustaviš, ker pes preveč podivjano laja nate, občuduješ prekrasne razglede in pokrajino, kjer do sedaj še nikoli nisi bil. Letos sem uspešno zaključila 200km, 300km, 400km in 600km dolge poti in se kvalificirala na to prestižno dirko. Sanje velikih kolesarjev po svetu. Mislim, da jih bo letos vozilo med 6000 in 8000. Ja, ogromno. Iz vseh koncev sveta. Iz Slovenije nas gre kar nekaj. Ženska kolesarka sem jaz edina, kar si štejem v veliko čast. in tole spodaj je moja štartna številka + trasa. 600km tja, in 600km nazaj v 90-ih urah. Višinskih metrov je cca 12.000. Samo-oskrbno. Noro! Številke ob katerih se marsikomu zarola. Jaz v tem vidim le: grem gor in grem dol ziljonkrat

B-Hard Ultra Race & Brevet v Bosni je bila najboljše kar se mi je lahko zgodilo (1230km, 18.500vm) in vsak dan je nekdo, ki me na to res težko dirko spomni. Niti nisem vedla v kaj se podajam, dokler nisem prišla v cilj in pogledala nazaj. Udeležila sta se jo tudi dva najboljša vzdržljivostna kolesarja sveta in eden od njih je takole zapisal:

"1.200 kilometrov dolga B-hard Ultra Race v Bosni se je izkazala za najtežjo po polovici prevožene poti. Močan dež, strme gore in VELIKO višinskih metrov.""The 1.200-kilometer B-hard Ultra Race in Bosnia has proved itself to be its toughest side after Halfwaypoint. Heavy rain,steep mountains and A LOT of elevation meters. "(Christoph Strasser- 6x zmagovalec RAAM-a)

Če sem zvozila Bosno v vseh okoliščinah v katerih sem se znajdla, lahko zvozim vse na temu planetu.

ŠE 6.5 TEDNOV DO ŠTARTA!

Infinity Bike Seat (najboljši sedež)

Športne svetilke (najboljše svetilke)

Maxisport Čerin kolesarska trgovina in servis (top kol.oprema)

yogi.si (QUAD LOCK - najboljše držalo za telefon na balanci)

CONVERSE I LOOOOVVVVEEEE THEMMMM!!!!!!

TRENUTKI, VEČJI OD ŽIVLJENJA

Zadnji dve leti je bilo moje rojstnodnevno darilo sama sebi 1000km okoli Slovenije. Lepšega darila od tega si nebi mogla poklonit. Ta dva sta v meni pustila pečat. Sta me spremenila.

Spomnim se, ko sem seDirke prvič udeležila (2021). Edina ženska na štartu. 1000km. Niti nisem vedla koliko je to, ker nikoli take razdalje nisem prevozila in nisem vedla v kaj se podajam. I was sooooo excited. Tisto leto me je avto zbil na 130km na bencinski postaji. Kolo je bilo celo, komolec zlomljen. Pa sem šla naprej. Ker sem si želela. Ker nisem mogla obstati tam in reči: "ne morem naprej".Prišla sem do 910km in se ustavila s prevelikimi bolečinami. 90km pred ciljem.

Lansko leto, leto kasneje, sem se zopet prijavila. Ker sem to traso v mislih mogla dokončati, ker le tako se lahko premaknem naprej. "Tega dneva mi noben ne more pokvariti" je bil moj moto na štartu. Prepričana, da mi bo uspelo. In mi je. Brez nesreče. 1029km skupno v 77 urah.

Vsi ti dosežki izgledajo tako "lahki" v besedah. Pa niso. Ni lahko narediti 14.500 višinskih metrov, ni lahko voziti ponoči, ni lahko voziti v dežju, ni lahko voziti po soncu in ni lahko sam skrbeti za svojo hrano, pijačo in počitek. Zadeva je zelo premišljena in se moraš zelo dobro poznati, da veš, kaj jesti in piti in kdaj to početi. Taki podvigi te zagotovo spremenijo.Mene so. Ker si odvisen samo od sebe, lastne organizacije in zame najpomembneje, lastnih misli. Glava je motor telesa. Vse mora biti perfektno zloženo.

Zanimivo je, kako se nekateri radi izzovemo in preizkušamo, medtem ko nekateri mislijo, da tega niso sposobni. Z izzivi veselo skačem iz ene konfortne cone v drugo, in v tem uživam. Ker šele s temi skoki ugotovim, da si sposobena veliko več kot sem mislila, da sem in vem, da so dvomi balast v glavi, ki se nam zgodijo v mislih. Zakaj bi dvomil vase, če veš, da boš dal 120% sebe?

Zato, se mi zdi, da tudi pravijo, da je strah votel, okoli ga pa nič ni. Ker ne obstaja. Obstaja le to, morda, da je veliko lažje reči "Ne upam si" "Ne da se mi" "Ne morem več" ... kot pa se v resnici potruditi. In zdi se mi, da pri nečem, kar si čisto zares želiš, ne moreš obupati.

Danes ob polnoči se začne zopet ta "moja" kolesarska dirka 1000.si. Letos na štartu ni ženske. V mislih se že cel dan poigravam z idejo kako lepo bi bilo spet odpeljati to traso. Po drugi strani pa....Moj Tarzan je teenager in letos bova mojo torto jedla skupaj. On me bolj rabi kot dirka. Jaz dirko rabim in zato sem se z večjim izzivom častila 2 tedna nazaj ko sem v Bosni prevozila 1230km in 18.486m višinca., čez 8 tednov pa bom na štartu v Parizu 1200km dolge dirke.

SREČNO VSEM JUTRI NA ŠTARTU!

Življenje in njegovi veličastni trenutki. Če nebi bila mamica, nebi vedla kaj je to prioroteta. Če nebi prišla na cilje vseh mojih neštetotih izzivov, ki se me pripeljali do extrema, nebi vedla česa vsega sem sposobna.

Spodnja slika Ko najbolj razfukan zgledaš na zunaj in najbolj srečen na znotraj. Zabuhlost je posledica vožnje s kolesom brez očal, vetra, dehidracije in spanja pod streho gasilskega doma v sili, ker je bila toča.

Oh Life to so ti trenutki, ki so večji od vsega na temu planetu. (26. junij 2021)https://www.youtube.com/watch?v=O02LTepG82Y

SARAJEVO

Enkrat sem šla tja tečt, drugič hodit, tretjič pa sem se pripeljala kar s kolesom. Zašto ne? In vedno je malo drugače, le golobov na Baščaršiji je vedno isto število.Ko sem se z Jahorine spuščala proti Sarajevu je bil občutek mmmmmmmm Sa-Ra-Je-Vooooooo odkud ljepote tvojeeeeeeee. Ha ha ha. Moja balkanska kri se je zlila z Bosno ..... I was on top of my game na sredi Sarajeva. Majkemi, še bom šla tja

Čeprav s kolesom čez mesto it ni ravno zabavno, Kolesarske steze so tam bolj izjema kot pravilo, vozniki pa kot v vsakem velemestu. Biiiii biiiiiippppp! Skini se sa cesteMeni je bil nor občutek se zapeljat med golobe in kolo postavit točno na to mesto! WOOOOOWWW! Jaz, Tina Mašina s kolesom v Sarajevu. A si ti nor?!??! Prvič, da nisem poslala domov kartice in prvič da nič nisem kupila za spomin. Ahhhh že tako sem imela prtljage čisto preveč (12kg al pa še malo več) Včasih se sprašujem kako lahko s tako torbo sploh kam v klanec pridem, ne da se prevrnem kar nazaj Prva pomoč zame, prva pomoč za kolo (orodje in zračnice), powerbanki in kabli, luči, dolge kolesarske hlače, dolgi rokovai, anorak, nogavice, termalna odeja, voda, hrana in nekaj sladkega, krataka majica, kapa. Biti samo-oskrben na poti je res "težko".

V Sarajevu je bila v bistvu odskočna deska do našega težkega dela poti. Ko je šlo samo še gor,dol, gor, dol, gor, dol. V mislih se sploh ne spomnem ravnine, ker je po mojem tudi bilo ni.

Noro. Koliko je človek sposoben, če si glavo postavi na pravo mesto. In je želja večja od življenja. Takrat lahko premikaš gore. Takrat ni ničesar kar bi te ustavilo in na poti ni nobenih ZAKAJev in ZATOjev. Obstajaj pa veliko BOM, LAHKO, ZMOREM.In NAREDIŠ. Brez pomoči drugih, SAM. Ker se tudi zaneseš lahko samo nase.

Šola življenja. https://www.youtube.com/watch?v=35nw9Su5pG0...

"Grem na JAHORINO"

Vozila sem se s kolesom po cesti, ko so mi krave na njej prekrižale pot, pa sem se sama sebi zasmejela. "Ha, to je to. To sem si pa res želela doživeti." Krave, ki me gledajo kot da sem čudo na cesti. Grem mimo njih in razmišljam kateri hrib v daljavi bi lahko bila Jahorina. "Hmmmm....pa sej ne more bit daleč...ni šans. Vsi hribi so blizu."Grem mimo vasi s trgovino in si kupim krompirjev burek. Dva. Lačna sem bila ko pes. V bidone natočim vodo, mal poklepetam s prodajalko in grem. Tja nekam proti Jahorini. "Koliko imam do Jahorine?""Hmmm, možda 3 ,4 sata sa bicilom."V glavi sem si mislila, da mogoče ona tko počas biciklira, jaz to najbrž naredim v eni uri, sej sem se najedla bureka, mam energijo. Yeah, right! S kolesa gledam tablo JAHORINA. F#$%! Če je tolk daleč, kot ona pravi da je, potem ni noben hrib, ki ga jaz vidim Jahorina. To je tm en v ozadju. Bil je najvišji hrib, ki se ga ni vidlo, ker ga je prekrivala megla

Za mano je bilo 16h v dežju in 850km. "Dej zdrži, maš to, odlična si" sem dobila napisano na ekran telefona. V tistem trenutku niti nisem vedla, ali sem zmatrana, ali me samo mal zebe al imam tega vzpenjaja "čez glavo".

"Ok, še to, pol pa hotel in sušit vse cunja na fen. Če se mi bo uspelo kaj zmenit. Ves cash sem namreč pozabila na štartu in sem si na poti denar sposojala od kolesarjev V upanju, da bo to spet ena taka pot, ki je meni znana, sem se ujela v mislih pri tem, da ne smem biti preveč optimistična. Ker Bosna ma svoja pravila. Klanec, ki je dolg kilometre in nikoli ne smeš upati, da ga bo za ovinkom konec, ker ga nikoli ni tam konec. Ahhhhhhh, kje je hoteeeeellll?!?! Noge sem imela povsem premražene od dežja, Edino kar me je reševalo je to, da sem se segrela na poti navzgor. Spomnim se, da me je nekako spominjala pot na Pokljuko. Le da nikjer ni bilo nobenga, samo jaz. in gosta megla proti koncu. Pridem do hotela. "Oprostite. imam jedan problem. Treba mi soba sa fenom ali nemam para. Šta da uradim-o?" Kriza. Ko je slišal moje besede se mu je zameglilo v glavi. Od nevem kje se pojavita dva kolesarja, ki sta bila del Dirke. Ha, dober feeling, ko veš da nisi zadnji In sta mi na vso mojo zgodbo posodila 100€. Itak: soba, ki je bila top je bila mmoja. fen je skoraj pregorel, tuš je bil najboljši ever in postelja najbolj mehka Denarja sem imela dosti do konca Dirke. Zakon!

In ko premisljujem o takih in podobnih trenutkih, ki se zgodijo v življenju ...nekako ne morem verjeti, da se puzzle vedno sestavijo. Vedno. Točno tako kot se morajo. Ali se obremenjuješ s situacijo ali ne, se bo na koncu vedno rešila tako kot se mora. In se bo rešila. In vedno se boš nekaj iz celotne zgodbe naučil.

Kot pri monopoliju. Prvo hiške in potem hoteli. in tako sem jaz dobila hotel na Jahorini in se mimo drugega peljala naslednje jutro na Bjeljašnici. VučkoVedno ti in vedno najlepši spomini.

..... in nikoli ne prideš domov tak kot si odšel. Ker se je naredilo preveliko trenutkov in si videl preveč slik, da bi bil lahko ista oseba kot pred odhodom.

 

B-HARD ULTRACYCLING RACE BIH

 

Banja Luka - Kozara - Jajce - Kupres - Mostar - Trebinje - Sutjeska - Višegrad - Jahorina - Konjič - Vlašič - Banja Luka

1231 kilometrov

18486 višinskih metrov

102 ur

Samo-oskrbno brez "šlepanja"

Bosna in Hercegovina

 

V mislih se sprehajam po krajih, kjer sem bila v Bosni. In sploh ne morem verjeti, da je to res. Da sem jo prevozila v 4ih dneh in videla vse kar sem videla.

Predno sem šla tja, sem se ukvarjala z vprašanjem "Ali bom lahko prevozila 2201m dolg tunel?" Pa sem ga. Ker sem prevozila okoli 50 tunelov vsega skupaj in ugotovila, da so vsi v super stanju. Osvetleni ali neosvetleni. Drugo vprasanje, je bilo "varnost ponoči in ubežniki?" Tud tuki sem se za brez veze neki vnaprej bala, ker se je izkazalo da se nikoli bolj varno nisem počutila, kot v Bosni. In če bi že me kdo ponoči ustavil, bi mi pomagal ne pa kaj naredil.

Koliko prelepih krajev sem videla. Kako je res mogoče to? En dan sem začela na Jahorini in končala na Vlašiču. Vmes pa toooliki ene lepote. En drug dan iz Banja Luke do Mostarja čez Jajce. Ooooh god. Kaj lepšega kot srkati te lepote.

Na poti nobena od težav ni bila toliko velika, da jo nebi znala rešit. Po treh dneh dežja, ko je posijalo sonce sem se spraševala kaj je boljš? Sonce in si žejen non-stop. Ali dež in ti kapljice padajo v usta. Je pa res da sem bila mokra 3 dni in sem se ustavljala v hotelih na poti, da sem s sušilcem za lase posušila vse kar sem imela na sebi. ŠTO NE UBIJA, JAČA

Hvala mojemu močnemu umu in telesu!Hvala mojemu kolesu. 15kg prtljage in mene ni easy projekt!Hvala All Starkam, da so zdržale še en izziv!Hvala B-Hard Ultra Race & Brevet za vrhunsko organizacijo!Hvala Bosni, da je tako lepa in te zna na vsakem kilometru animirati! Čeprav se mi je na poti zdelo, da se tam km drugače obračajo. Tko kot cash. Za en euro dobiš dve marki. In za en km, dobiš dva km

Ubitačni klanci. Dolgi. 23km mislim, da je bil najdaljši, al celo 40km? Spustov tako dolgih tam ni... in narava ne funkcionira tako kot pri nas. 11km, 11km dol. Ne ne 11km gor, 1km dol, 5km gor, 8km dol, 10km gor itd.

Pa mi je uspelo! Premagati vse in priti v cilj na zunaj zmatrana, na notri veselaPONOSNAŠe vedno mi ni jasno, da premagujem vse to s takim nasmehom. Love it!

1230 kilometrov / 4 dniBanja Luka-Kozara-Jajce-Kupres-Mostar-Trebinje-Sutjeska-Višegrad-Jahorina-Konjic-Vlašić--Banja Luka

N-E-V-E-RG-I-V-EU-P

Obenem bi se rada zahvalila tudi:

Infinity Bike Seat - prvič, da me rit ni nič bolela

Športne svetilke - brez njihovih luči bi bilo nemogoče. Isti nastavek, tri luči in potem menjaš brez filanja, ker sem mela že vnaprej vse nafilane

yogi.si in njihov super nastavek za telefon in vodoodporni ovitek.

Maxisport Čerin kolesarska trgovina in servis za opremo

You don't stop when you're tired.You stop, when you are done!

 

Bosna, kako lepa si!!!

https://youtu.be/zwirR3GrrcI

 

Volim te!

Glasno razmišljanje

Kako združiti realnost s sanjami oz. ali je potrebno sanje spremeniti v realnost, da se ne spopadam več s tem kaj je prav in kaj ne? Kam usmeriti misli in kaj je prioriteta? Za nekatere prestara, za nekatere premlada. Za nekatere pre nora za nekatere ne dovolj nora. Zame v popolnem ravnotežju sama s seboj....le te sanje in le ta realnost.

In kaj je realnost? jaz jo vidim v tem da delas nekaj kar pac delas za poloznico za telefon, za gorivo, za ta in oni kredit,...bla bla bla.....

In kaj so sanje? Rada bi naredila to, rada bi sla tja, rabim tri mesece off, ..itd...

že pri pisanju vidim kako ogromna razlika je med obema. Realnost se vrti v materialnem svetu, sanje se vrtijo v dogdivščinah in zbiranju spominov. 

 

In kaj je potem pomembno? Da zberemo veliko spominov ali veliko denarja?

 

Nedolgo nazaj mi je gospa, ki ji razgibavam kolk dejala: "Veš Tina, na koncu se človek ne obžaluje stvari, ki jih je naredil, temveč tistih, ki jih ni!"

 

No evo.....pa grem tečt še en krog in premišljevati o razliki med realnostjo in sanjami. 

 

 

Kolesarski sedež INFINITY SEAT

Boljš od tega ne gre!

To ni sedež, to je sedlo. Ko se usedeš nanj občutiš to neverjetno razliko. Zame najbliža primerjava bi bila, lesen kuhinjski stol in udoben fotelj v dnevni sobi. 

Na stol se usedeš. Je trd in lahko sediš. Dlje ko sediš, bolj iščeš v mislih podlago za zadnjico. A ko se usedeš v fotelj...mmmmm....lahko le še zapredeš in predeš. Udobnost na vrhuncu. 

Na videz  izgleda nenavadno, morda celo neudobno. pa vendar se vsa magija zgodi, ko se nanj vsedeš.

Brez zapletov sem lahko takoj odvihrala na mojo prvo 100km dolgo vožnjo. Brez boležin, brez težav. Naslednji dan sem šla zopet na 100km in tretji dan ponovila. Le da sem spremenjala terene in sem od prvega dnE, ko sem imela zelo ravninsko vožnjo, tretji dan vozila le še v klanec gor in dol. Testirati sem si želela sedež v vsaki možni poziciji in na vseh terenih. 

Res je vrhunski. Nimam nikakršnih težav in ga z veseljem priporočam vsem, ki imate težave sedeti na svojih sedežih. Pa je to 10, 20, 30 km ali pa 100, 200, 300km in več. 

Zasnovan je za kolesarje, ki delajo extremne razdaje. Kar pomeni, da sedijo/sedimo na kolesu tudi po več dni skupaj. In brez udobja to nebi bilo mogoče.

 

Priporom vsakomur!

 

Nakup lahko opravite na spodnji povezavi. Ob uporabi kode TINA dobite 5% popust.

https://infinitybikeseat.com/ 

Paris-Brest-Paris 2023

Dreams do come true!

PARIS-BREST-PARIS

 

1200km20. avgusta je v Franciji najstareša cestna kolesarska dirka, ki se odvija vsakih 4 leta. NAREDILA SEM KVALIFIKACIJE 200km, 300km, 400km in 600km sem prevozila v času, ki je potreben, da se uvrstiš v kvalifikacije.

Ne morem verjet. Ko razmišljam o moji poti, kako daleč sem se pripeljala in kako daleč se bom še peljala. 2019 sem si kupila moje prvo cestno kolo, ne da bi vedela kaj me čaka. Pa vedno se hotela še malo več raziskati in še malce dlje voziti. Tisoče kilometrov in tisoče višincev je za nama. Uživancije.

Pa tudi ogromno trenutkov, v katerih in s katerim spoznaš sebe. Koliko in česa si sposoben. Tvojo voljo, velikost želja, trmo, predanost, disciplino. Veselje do tega  kar delaš in kar obožuješ.

1200km v avgustu me ćaka, katerih se res že veselim.

 

CONVERSE DON'T LET OTHERS CRUSH YOUR DREAMS. DO JUST ONCE WHAT THEY SAY YOU CAN'T DO, AND YOU WILL NEVER PAY ATTENTION TO THEIR LIMITATIONS AGAIN

NE DOVOLI DRUGIM, DA TI ZRUŠIJO SANJE. NAREDI SAMO ENKRAT, KAR PRAVIJO, DA NE ZMOREš, IN NIKOLI VEČ NE BOš POZORENI NA NJIHOVE OMEJITVE.

Zvonček "za odganjanje medvedov"

... da bodo živali vedle, ko bo šla ena "srnca" mimo...

Zvonček. 

Ne vem koliko časa sem premišljevala o tem zvončku. Da bi ga imela pritrjenega na balanci kolesa in bi živali vedele, da sem in da jim nočem nič. Da potujem mimo, brez da bi jim kaj hotela narediti. S tem da vedo, da sem in mi zato ne prečkajo ceste. 

Večkrat sem si na začetku poti rekla naglas: "Vse živali tega sveta POZOR! Danes me zopet čaka dolga pot, pazite name in jaz bom pazila na vas. Nič vam ne bom naredila in ve meni ne naredite ničesar. Smo v simbiozi!"

Ponoči sem si ure in ure pela. Včasih eno in isto pesem, da bi me le slišale in ne prečkale cesto, kajti pri spustih po klancih navzdol je hitrost hitro visoka. 

Od sedaj naprej mi bo malce lažje in bom imela poleg mojega petja tudi zvonček. 

Odličen je. Lahko zvoni, lahko pa ga z magnetom utišamo in se zvonenja ne sliši. Primeren je za kolesa in pohodne palice, pa tudi za na nahrbtnike. 

Priporočam v kolikor se sami podajate na dolgeeee poti sami. 

https://www.mixi-caravaning.si/p73469/coghlans-zvoncek-za-odganjaje-medvedov-bear-bell

400km po Sloveniji - brevet - samooskrba (28.4.2023)

Brave heart is a powerful weapon

Pa grem na pot. Tokrat popolnoma sama. 

Štart ob 6:00 popldne: Ljubljana-Črnuče / Cilj: Ljubljana-Črnuče

Tole je pa bila moja vožnja življenja. Tista, ki me je zopet spremenila in mi dodala tiste trenutke v življenju, ki jih sicer nebi (še) doživela in nebi vedla, česa sem sposobna.

Vožnjo sem začela ob 6h popoldne.  Čisto na začetku, ko sem se peljala mimo Štepanjskega naselja (tam sem odraščala), se mi je zdelo, da bo nekaj posebnega. Ker v Štepanjcu nisem bila že u la la časa. In sem vzela to za nek "višji znak" za katerega se je izkazalo na koncu, da se nisem zmotila. 

Do Ivančne Gorice je bilo vse top. Ker sem s seboj imela 3 sendviče, sem si tam natočila le oba bidona z vodo. In se odpeljala.....v noč.  Noč NOČ. Noč. ki je predstavljala mene, sprednjo luč, zadnjo luč in samo 4 avtomobile na cesti vse do Kočevja. OMG! Obdana z gozdovi do Kočevja sem  kolesarila sama. En ježek, štirje avtomobili, nekaj tovornjakov in jaz. In mraz. Nase sem dala vse mogoce. Od rokavic, do anoraka in buffa.  Kilometre in kilometre nikogar, le jaz in moje lučke. Kje dobiti vodo? Pa sem prišla v Kočevje. Končno cestne luči, hiše, mogoče kak avto več na cesti. Grem proti Ribnici, naprej v Sodražico. Wow! Nisem vedla, da so ta mala mesta tako zelo lepa, ko me pot zapelje na levo v klanec. V temo. Na Bloško planoto. Spet v temo. Kje dobiti vodo? Pa sem prišla do pokopališča in si jo končno natočila.  Prva postojanka je bila bencinska črpalka v Rakeku. Odprta. Od Višnje gore do Rakeka je bilo vse zaprto. Prvih 300km je šlo dokaj hitro, potem pa začetek vzponov in Solkan. Uživancija na prelepi kolesarki stezi Solkana. To mora biti daleč najlepša steza v Sloveniji https://www.youtube.com/watch?v=3QdGRxPtXnY&ab_channel=JasnaVodu%C5%A1ek

Vesela sem, da je bil dan, ni bilo pa všečno, da je bil vroč dan. Kontra mrzli noči. Jaz pa z dresom z dolgimi rokavi. Hahahahahaha....toliko enih nasprotij in toliko enih preizkusenj, da se resno vprašaš, koliko moraš imeti glavo na mestu, da vse to zdržiš. Do Petrovega Brda sem rabila celo večnost. Gledam gor v klanec. "Ok, Mašinca, še tole pol pa konc. " Priti na vrh klanca je bilo zame tko, kot največja zmaga v life-u, ker sem vedla, da je zdaj en zelooooo dolg spust pred mano vse do Ljubljane. In kje je začelo deževati? V Tacnu. Presenečenj pač nikoli ni konec dokler ne narediš poti do konca. Ha ha ha Borut je z avtom prisel za mano in mi trobil celo pot do Črnuč, ker je bil tolk vesel da sem speljala celo pot in prišla v cilj ON-TIME. 

Oh, ta tema. Ne morem verjeti, da mi je uspelo! Še vedno ne morem verjeti, da imam toliko "jajc" in mi je uspelo. 

Znak "Divjad na cesti" je bil napogostejši znak, katerega sem videla vsakih 5 minut. Na srečo sva se z eno srnico pozdravili v miru, ostalih 30 pa je skakljalo po jasah. 

LA VITA E BELLA!

 

600km po Sloveniji - brevet - samooskrba (22.4. 2023)

Nothing can stop me now

Dan pred tem na dimniku Trbovlje, sedaj pa že po 600km kolesarjenja. Noro! Kako se čas hitro odvija in koliko človek lahko doživi v enem vikendu.

Štart ob 7:00 zjutraj: Ljubljana-Črnuče / Cilj: Ljubljana-Ćrnuče 

Ne vem, če sem kdaj s tako nastrpnostjo čakala kolesarsko vožnjo, kot sem to. V mislih na štartu sem bila že v cilju. Z Borutom sva vozila prvih 300km skupaj, nato sem jaz odkolesarila naprej medtem ko si je ob vzel čas za počitek. 

Moje telo je bilo popolnoma spočito in sem že prvih 300km v duetu bila gonilna sila, ker sem vozila ko ptičica. Ni bilo ceste, da bi me zmatrala. Bilo pa je veliko trenutkov kot: "A se spomniš, ko smo tukaj vozili? in točno  tej trgovini sem si kupila sendvič." So poti, ki sem jih prevozila že večkrat, le razdalje so bile druge. 

Najbolj fascinantno mi je dejstvo, da se v roku 600km nabere ogromno višinskih metrov, pa vendar so le 4 "klanci" bili imenovani po imenu, vsi ostali so bili "hoopsterji" Tisti klanci, ki nimajo imena in so včasih bolj zajebani kot uni, ki ga imajo. 

Na pol poti na Goričkem je bila že prava noč. In kar naekrat sem iz dnevnih 28 stopinj padla na nočnih 5. Mraz. Na razdaljah do 600km ne potrebujem počitka,  in brez njega super funkcioniram, zato sva se ločila na polovici in sem šla solo pot naprej. Voziti ponoči je lepo, zna biti pa psihično včasih tudi naporno. Tokrat, se mi je zdelo, da je noč minila tik tak in že sem gledala sončni vzhod ob vznožju na Ptujsko Goro. Najlepši del dneva. Ko se začne daniti, ko počasi začneš oblačila dajati dol s sebe in sonce daje svoje toploto. Končno, sem lahko dala rokavice dol z rok. Vedno znova sem presenečena nad lepoto naše dežele, ko zaplejm na kolesarsko pot. "Oh, končno jo vidim podnevi, saj sem po njej do sedaj vedno vozila ponoči in nisem videla njene lepote.

Kolesarska pot PODČETRTEK-ROGAŠKA SLATINA-ŠMARJE https://www.youtube.com/watchv=5DYefyXbpJI&ab_channel=ZadrugaBikeLab

je zame ena najlepših v Sloveniji, kateri je po nekem času sledil klanec na Gorjane.Wow!!!  Kako lepo je tam gor. Dokler se nisem pripeljala do Brestanice in odkrila neverjeten tunel, ki je kolesarska pot do Krškega. https://www.youtube.com/watchv=mokep2OBuNU&ab_channel=Va%C5%A1Kanal

Le kako je potem lahko človek zmatran, ko pa ga narava tako zabava na poti in animira? ;-) Še vzpon na Bogenšperk in bom v ciljni ravnini? Neeeeeeeeeee....."Tina, sej veš, da so na koncu vedno presenečenja na potenco!" Po Bogenšperku je bil še vzpon na Trebeljevo, ki sem ga izvedla v zavidljivem času in nato spust proti Ljubljani. Zadnji kilometri so bili zame najtežji, ker sem mislila, da ne bodo tako dolgi in ko sem zagledala tablo Ljubljana sem bila najbolj srečno bitje na temu planetu. Uspelo mi je! 607,85km v bruto času 35h.

YEAAAAAAAAAAAAAAAAHHHHH!!!!

Vzpon na najvišji dimnik v Evropi (21.4.2023)

All the way with a smile

Aaaaaaaahhhhhhhh, pa je prišel dan ko grem na dimnik!!!! Po mesecih čakanja so me poklicali in rekli: "Tina, a si pripravljena? 21.4. ob 6:30 zjutraj pridi v Trbovlje?" Moje noge so se začele tresti. Pred enim mesecem sem si zlomila zapestje in ga nisem dala na nobeno tako noro preizkušnjo od takrat. Niti sebe. In že sama misel na dimnik mi je pognala kri po žilah. To ni tko, kot če grem v hribe in nabijem višinca. To je vertikala naravnost "v nebo".

Dimnik Termoelektrarne Trbovlje (TET) je z višino 360 m najvišji dimnik v Evropi in sedmi najvišji dimnik na svetu. To je noro, in jaz grem nanj z ekipo, da ga prepleskamo iz rdeče na zeleno.  21.4. zjutraj vstanem in se odpeljem v Trbovlje. Od daleč zagledam dimnik. Damn! Po pogovoru s skupino gremo na izhodiščno točko. V trenutku, ko sem z nogo stopila na prvo prečko je bilo mojega strahu konec in vedla sem, da zmorem priti brez kakršnegakoli strahu na vrh.  14 balkonov in 1400 prečk, ki si sledijo v zaporedju 100 prečk in balkon, naslednjih 100 prečk in balkon .... bilo nas je 10 , tako da ni bila guzva in tudi nismo sli eden takoj za drugim. Imel si prostor za "dihanje". Pa grem ko srnca 100 prečk in stopim na balkon, pa spet 100 prečk in zapestje nic ne boli. Wow! Še 100 in še 100 do konca prečk. Gledam dol, gledam naokoli, noro lepi razgledi.  Če sem mogoče v mislih dneve prej nekako bila skeptična o trdnosti dimnika, moram povedati da je dimnik taka masa v katero, ko si enkrat pod njim, ob njem in na njem zaupaš 100%.  Spodaj ima 22m premera in zgoraj 7m premera. Prečke so stabilne in niti ena se ni zamajala. Vidi se, da je lepo vzdrževan in občutek varnosti je bil, vsaj zame, vrhunski. 

Edinstvena izkušnja, kjer daš na preizkus sebe. Svojo psihično in fizično moč. Tistim, ki imajo težave z višino vsekakor ne priporočam vzpona. Ostali pa: PO PAMETI! Nase pa sem ponosna, da sem ga osvojila in vesela da sem dobila to edinstveno priložnost. Zelen dimnik je vsekakor veliko lepši kot rdeč. Hvala!

Zlom zapestja in rehabilitacija (19.3.2023)

Life is so much more then a cast on a hand

Pa sem padla,. Ko sem se zapeljala s pumptracka proti klopci z rolerji. Namesto, da bi zavila desno, sem zavila levo in BOOM! sem bila na tleh v sekundi. 

Pa se zapeljem na urgenco. ....in dobim gips. Uh! Rekli so mi, da moram počivati in da imam kontrolo čez 10 dni. Se odpeljem domov in premisljujem v avtu: "Čez 10  dni sele? Kaj bom do takrat?"

Sem športnica, ki se ukvarja z rehibilitacijo in srčno verjamem v to da je počitek zadnje kar je dobro za poškodbo, saj mora kri krožiti po žilah, ker boljša kot je prekrvavitev hitreje se celi. 

In sem celotno zadevo vzela v svoje roke za kar se je izkazalo, da je zopet bila najboljša rešitev. Vedno znova se sprašujem zakaj sistem vse obravnava identično, ko smo si pa tako zelo različni? 

Gips sem dala dol po 2.5 tednih, roko razgibala in točno po enem mesecu od zloma sem že plezala na najvšji dimnik v Evropi. Na Trboveljski dimnik TET., ter naslednji dan za nameček odvozila 600km dolgo  kolesarsko traso v roku 33h. 

Čut, ki ga imam za poškodbe je edinstven in vem kaj delam. Vsakemu, ki si želi priti nazaj na dan pred poškodbo svetujem: "Če ne veš kako sam, pokliči mene in ti bom pomagala. S skupnimi močmi in disciplino se daleč pride in imeti nekoga, ki verjame vate je največ kar si lahko želiš v tistem trenutku."

 

tina.zarki@gmail.com

 

REHABILITACIJA po poškodbi

Discipline is the key to success

Kaj vse je pomembno za dobro rehabilitacijo, ni le en kup naprav in kup vaj. Bistve so vse nianse vmes. Motivacija, doslednost, disciplina. In kaj še? Pozitivnost in dobra volja. Brez tega ne gre. In ce je ne premoreš ti, ti te lastnosti prinesem jaz.

Nekaj časa je minilo odkar sem nekje prebrala, da se srečnim ljudem poškodbe hitreje celijo. Res se. Ker se celjenje najprej začne v glavi.

"Koliko pa to stane?"

Odvisno od tvoje odličitve kako hitro hočeš priti nazaj v življenje pred poškodbo. Skupaj prideva do neverjetnih rezultatov.

"Kako pogosto je priporočljivo?"

1. 1x/teden

2. 2x/teden

3. 5x/teden

4. 7x/teden

Vaje + masaža

Najbolj optimalna opcija je 5x/teden.

Bolj dosleden in discipliniran kot si, hitrejša je rehabilitacija.

 

Tina

 

RUDY PROJECT Cutline kolesarska očala

Must have cycling gear

Dolgo časa sem iskala kvalitetna kolesarska očala, katera bi lahko uporabljala na kolesu tako podnevi kot ponoči. Rudy Project Cutline kolesarska očala so vrhunska samozatemnitvena očala, ki so odlična 24/7 na kolesu. Kot ultra-kolesarka lahko povem, da še nikoli nisem imela tako odličnih kolesarskih očal. 

Prejšnja očala so od mene zahtevala, da sem se ustavljala in menjavala šipice. Od črnih ki sem jih imela za podnevi do rumenih ali prozornih za ponoči. S Cutline kolesarskimi očali, sem tako prihranila čas, ki ga uživam na kolesu in skrb glede šipic za očala, kajti Cutline očala združujejo vse. Tudi vožnja skozi tunele je precej lažja. Stekla so nezlomljiva in četudi vam padejo na tla, se ne bodo odrsala 

Sama očala mi nudijo zaščito ki jo na kolesu potrebujem. njihova velikost mi omogoča popolno zaprtost in mi nudi tudi pri visokih hitrostih to, da mi ne piha v oči in tako moje oči ostajajo varne ob vseh vremenskih spremembah. Očala katerim popolnoma zaupam. Vožnja z njimi je veliko lažja in udobnejša.

Oblika kolesarskih očal Cutline je vrhunska. Zgornji in spodnji robovi se lahko snamejo oz, po želji tudi zamenjajo z drugo barvo. Zdi se, da lahko iz enih očal sestavim tri različna očala. Osebno, mi pomeni to veliko, ker se lahko z videzom poigravam tako z očali kot se tudi s kolesarskimi dresi. Sam oprijem očal je udoben in me tudi po večurni vožnji ne začne žuliti za ušesmi. So izjemno lahka in in udobna. 

Vsem kolesarjem priporočam kolesarska očala Rudy Project: Cutline. So edinstvena in vožnja z njimi še nikoli ni bila tako udobna in kvalitetna. 

Osebno, jih ne menjam. Ker se z njimi dobila vse kar potrebujem. Cenovno so v razredu vseh kakovostnih očal, le da imajo te veliko prednost pred drugimi: so samozatemnitvena, lahko jih uporabljam v vseh vremenskih pogojih tako podnevi kot ponoči, so lahka in udobna. Design vrhunski. 

 

Ocena (1-10): 10

 

Tina

www.maxisport.si